“V rojstno mesto sem se vrnil pred osmimi leti in se v istem letu odzval povabilu za pomoč pri delovanju košarkarskega kluba. Klub je zame predstavljal združitev moje ljubezni do Ilirske Bistrice, košarke in naklonjenosti navijaštvu. Temu primerno sem Plamo-pur dojemam in v njej deloval. Predano in strastno. Bila je del mojega vsakdana in je in bo del mene za vedno.
Ne bom navajal vsega opravljenega dela, ustvarjenega napredka v organizaciji, našteval tekmovalne dosežke v času mojih štirih mandatov. Le ponosno dejstvo, da povezanost okolja in kluba ni bila nikoli večja in da Ilirska Bistrica uživa zaslužen renome najbolj košarkarskega mesta v Sloveniji. Navedeno ni samoumevno. Spontani dogodki množice so posledica načrtovanih in izvedenih aktivnosti posameznikov. Predvsem klubskega osebja in ključnih akterjev pri navijaški skupini Dwji Japodi. V obdobju, ko so nekateri drugi klubi nastajali, padali, celo propadali, smo mi rastli. Pomagali smo tudi drugim na športnem, kulturnem in dobrodelnem področju.
Vsak dober vodja mora prepoznati kdaj je najboljši trenutek za organizacijo in zanj osebno (v tem vrstnem redu), da preda vodenje nasledniku. Vsaka pozicija v klubski strukturi potrebuje s časom osvežitev, novo energijo, ideje. V osmih letih sem dal Plami kar je v bilo v moji moči in znanju. Menjali so se igralci, trenerji, člani upravnega odbora, po najdaljšem stažu predsednika kluba je čas za menjavo tudi na tej funkciji. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki ste hodili z mano in ob meni na tej poti in pomagali na kakršen koli način košarkarskemu klubu. Predvsem hvala moji družini katera me je razumela in podpirala.
Plama mi ni dala nič materialno, mi je pa dala veliko pomembnejšega: veselje, doživetja, prijateljstva. Mojemu nasledniku z ekipo želim vse dobro in naprej Plama, ponos mojega mesta!”
Tomaž Slavec